Kekec na hudi poti (Kekec in Prisank)

Gregor je navihan desetletnik, ki ga vsi kličejo Kekec. Ima mlajšo sestrico Tinko (Tinkaro) in starejšo polsestro Jerico (Jero), ki jo je imel njegov oče, sicer drvar, s prejšnjo, že nekaj časa pokojno ženo. Kekec rad piska na piščalko, ki mu jo je urezal oče, in sanja, da si bo nekega dne prislužil denar za citre. Jerica pri svoji mačehi ni prav priljubljena, tako da jo ta, ko Kekec iz svoje objestnosti zaide v težave, obtoži neodgovornosti in nažene od doma.

Šla naj bi služit k teti Nežari na drugo stran hriba. Ker je pot skozi gozd dolga, hočeta Kekec in Tinka Jerico vsaj nekaj časa spremljati. Spotoma se izgubijo in pridejo do koče, ki jo uporabljajo divji lovci, pred katerimi se otroci skrijejo. Zjutraj Jerici sicer pokažejo pot do tete Nežare, a ona jim v strahu, da Kekcu in Tinki ne bi kaj naredili, ne pove zanju. Namesto tega se namerava vrniti ponju, kar pa traja predolgo. Kekec medtem s Tinko že odrine po svoje. Spotoma si Tinka izvine gleženj.

Kekec Tinko nekaj časa nese, a še vedno sta daleč od doma, ko se že spet znoči. Spet najdeta kočo, za katero se izkaže, da pripada divjemu možu Prisanku. Ker misli, da ju bo divji mož kar pojedel, ga napade, ta pa mu zaradi grdega obnašanja naloži kazen - pasti mora njegove divje koze. Če mu kakšna uide, bo moral pasti dodaten dan.

Ker Jerica nikakor ni našla Kekca in Tinke, sklene oditi nazaj k mačehi in preveriti, ali se sta se otroka morda vrnila. Sicer bi lahko začeli z iskalno akcijo. Toda znočilo se je že in ravno takrat je naletela na hišo, v kateri je ležala bolna stara ženska. Jerica kmalu ugotovi, da je to vila Škrlatica.

Jera od Škrlatice izve, da visoko na gori raste zdravilna roža (mežikelj), ki bi jo morala le povohati, in že bi ozdravela. Odpravi se ponjo in kljub naporni in nevarni poti srečno prinese cvetlico Škrlatici. Ta takoj ozdravi in Jero obdari s prelepo obleko, zdravilni mežikelj pa lahko odnese s seboj. Obljubi ji tudi pomoč pri iskanju Kekca in Tinke. Kmalu ugotovi, da sta pri Prisanku.

Škrlatica jo poprosi, da ji z gore prinese čudežno zdravilo. To je rdeč mežikelj, ki ga mora Škrlatica le povohati in že bo spet za sto let zdrava. Kljub težki poti Jerici uspe. Škrlatica v zameno poišče Kekca in Tinko. Toda Prisank otrok ne misli kar izpustiti, saj mu je Kekec ravno izgubil tri koze.

Ko Kekec in Tinka drugič prespita pri divjem možu, slišita, da ta v spanju stoka. Kekčevo piskanje na piščal pa ga umiri in zjutraj hoče Prisank od dečka odkupiti piščal. Kekec je sprva ne da iz rok, a nato jo zamenja za Prisankove citre.

Dodatne težava je v tem, da sta Prisank in Škrlatica skregana. Prisank ji je namreč očital, da se pusti preveč izkoriščati ljudem. Preden je še sama prišla do te ugotovitve, se je, jezen na vse, obdal z ograjo in prisegel, da dokler ne bo skozi ograjo prišl

Kekec, prebrisan kot je, poskrbi, da se v ograji naredi luknjica, dovolj velika za miško in razlogov za Prisankovo izolacijo ni več. Za Prisanka razveseli še z domislico glede divjih koz. Okrog travnika, a katerega so tako rade bežale, namreč postavi nekaj 'strašil' ki koze odvračajo od roba.

Na koncu se vsi trije otroci srečno vrnejo v dolino k materi, oziroma mačehi, Prisank in Škrlatica pa sta spet prijatelja.