Dragotin Kette: Šivilja in škarjice

Kratka obnova pravljice Dragotina Ketteja:

 

Bogdanka je mlada in spretna šivilja, ki si od vsega najbolj želi, da bi bila še hitrejša in spretnejša. Tako si zaželi, da bi njene škarjice postale čarobne in bi znale kar same urezati blago, ko bi jim naročila. Ko bi bilo že vse urezano, pa bi škarjicam dejala, naj nehajo in bi nehale.

 

Tedaj prileti na okno ptička, ki ji zapoje, da si ji bo želja uresničila in škarjice začnejo zares ubogati dekličine ukaze. Bogdanka postane še boljša šivilja in njeno delo opazi tudi njena gospodarica, grofica, ki ji šivilja razkrije skrivnost svojega uspeha.

 

Grofica hoče škarje odkupiti, prepričuje zlepa in zgrda, a Bogdanka se jim noče odreči. Tako gospodarica sklene šiviljo nagnati in si škarjice prilastiti. Ko dekle odide z gradu, gre skozi gozd, kjer čez čas sreča isto ptičko kot jo je obiskala malo prej, in ptica ji napove, da bo svoje dobila nazaj.

 

Gospodarica je tačas škarjam naročila naj začnejo rezati, a je bila površna in so te začele rezati blago in za tem še obleke, namesto, da bi ga urezale. Grofica se ni spomnila, kako jih ustaviti, in ko so škarjice poskusile razrezati še oblačila na njej, je pobegnila z gradu, za Bogdanko v gozd.

 

Ko dohiti deklico, ta ustavi podivjane škarjice. Grofica poskuša mlado šiviljo prepričati naj se vrne nazaj na grad, kjer bo dobivala boljšo plačo, a dekle se ne da. Raje začne delati kot samostojna šivilja in kmalu postane najuspešnejša daleč naokrog. Svoj uspeh in bogastvo rada deli zdrugii, saj je uspeh ni pokvaril.

 

Pravljia je preprosta, z jasnim sporočilom in odnosom med dobrim (pridna, delovna Bogdanka) in slabim (sebična, pohlepna grofica), kar je mogoče razumeti tudi kot kritiko obstoječih družbenih odnosov, kjer si lahko vladajoči razred prilasti vse, tudi tisto, kar mu ne pripada ne po pravni ne po moralni osnovi. Bogdanka za škarjice ni zelo garala, očitno je bilo dovolj že, da je sicer pridno delala in si jih zaželela, kar dela pravljico za primernejšo za mlajšo publiko (predvsem vrtec in pogojno prva triada), kazen za grofico je vzgojna, spori med nastopajočimi se hitro in gladko razpletejo.

Morda bi k slovenskim pravljicam bolj spadala kakšna sirota v raztrgani obleki, a s tole princesko lahko vseeno poudarimo, da nam gre predvsem za bogastvo, ki ga prinašajo pravljice, tudi slovenske, pa čeprav v njih ni toliko razkošnih gradov, kot morda v kakšnih drugih.