Stereotip o ženski, ki naj bo doma in skrbi za gospodinjstvo, najdemo povsod po svetu
Stereotip o ženski, ki naj bo doma in skrbi za gospodinjstvo, najdemo povsod po svetu

Mojca Pokrajculja

 

Koroška pravljica o Mojci Pokrajculji je ena najbolj znanih, če ne celo najbolj znana pri nas. Za to so zaslužne številne priredbe, tako literarne kot odrske. Pesmica, risanka, lutkovna igrica ...

 

Besedilo je skoraj univerzalno. Če ne prej, se otroci z Mojco Pokrajculjo srečajo v vrtcu, kjer je izjemno priljubljena zaradi lahkotne, jasne in živahne zgodbe, v kateri lahko celo najmlajši sodelujejo tudi kot igralci.

 

Kratka obnova:

 

Mojca Pokrajculja med pometanjem najde kovanec in si zanj kupi lonček. Ko se vreme poslabša, se zateče vanj, kmalu za tem pa jo za prenočišče zaprosijo še različne živali, ki pridejo mimo. Mojca jih spusti naprej šele, ko ji vsaka od živali pove, kaj zna delati.

 

Zjutraj se živali odpravijo na delo, vsaka po svojih opravkih, le Mojca ostane doma in pospravlja

 

Toda zvečer se zaplete z volkom, ki prinese med, s katerim se vsi posladkajo, a ne porabijo vsega. Ponoči preostanek skrivaj poliže lisica in zjutraj bi radi poiskali krivca. Volk predlaga, da ležejo na sonce in počakajo, da tatu med prileze iz ust.

 

Živali zaspijo, lisica pa si med, ki ji prileze iz ust, obriše in z njim okrog gobčka namaže zajčka. Živali seveda potem osumijo njega, on si med begom polomi prednje tačke in od takrat imajo zajci prednje tačke krajše.

 

 

Morda bi k slovenskim pravljicam bolj spadala kakšna sirota v raztrgani obleki, a s tole princesko lahko vseeno poudarimo, da nam gre predvsem za bogastvo, ki ga prinašajo pravljice, tudi slovenske, pa čeprav v njih ni toliko razkošnih gradov, kot morda v kakšnih drugih.